Twitter, microblog, mini aplikacija, rapidno izdelane aplikacije, minimalizem, fokus in namenskost. Resnici na ljubo s tviterjem ne moreš kaj dosti početi. Lahko pač tvitaš. Se pravi minimalistično javno sporočaš. Seveda je zanimivo, da to radi počnemo in nas je vse več. Tako ne presenečajo vtiči oz zunanji vtiči tipa TweetDeck ,
ki pravzaprav izkoriščajo edino pomanjkljivost fokusirane narave matične aplikacije – minimalizem in fokus, ter razširjajo uporabo na povezovanje med različnimi social-mrežami. Kot je prav v tem trenutku najbolj popularno.

Ampak če nam je preprosta ideja o komuniciranju superkratkih mikrosporočil všeč!  Je potrebno takoj v naslednjem koraku dodati še kako funkcionalnost? Oz bi jo bilo potrebno, da je ne bi kdo drug? Oz. zakaj pač ne?

Osebno so mi všeč male, uporabne, namenske in zanimive, predvsem pa idejno sveže spletne aplikacije. In motijo me pristopi dodajanja novih funkcionalnosti kar tja v en dan. V bistvu me motijo aplikacije brez ene samo lastne izvirne ideje, seveda v smislu uporabnosti, svežine, znaimivosti, thrilla.  OK res je tviter ostaja tviter. Ampak na splošno, se največkrat zgodi, da nekomu enostavno ne zadostuje, če pač deluje. Potrebno je dodajati, poglabljati, razvijati in razširjati. Neverjetna zabloda, če vemo, da umetnik doseže popolnost tako, da mu nič več ne ostane, kar bi odvzel. Ko pa ni le umetnost, grajenje spletnih aplikacij!  Mislim da so “monetizatorji” največje kreativne pošasti in v bistvu razumem, da ljudje enostavno zapuščajo portale, kjer jim nekdo vsiljuje vsebino, ki je pravzaprav niso iskali oz, ki prav z ničemur več nima zveze.

Res je, vsaka aplikacija naj plača svojo “najemnino”, morda mreža aplikacij vsaj, vendar zakaj je uporabniška izkušnja tako nerazumljen pokazatelj uspešnosti spletnega projekta?

Smo kvantitativni junksi? Smo se ujeli v past minimalizma instante gratifikacije – ROI past?

Dvomim 🙂